Kdo je najbolj ranljiv v prometu?

 

V prometu lahko izpostavimo številne ranljive skupine prebivalstva, in to ne le z vidika prometne varnosti, temveč tudi prevozne revščine in naraščajoče družbene neenakosti. Medtem ko se prometna varnost nanaša predvsem na fizično zaščito udeležencev v prometu, prevozna revščina zajema dostopnost varnih, cenovno dostopnih in uporabnih prevoznih možnosti. Ti dve področji sta pogosto tesno prepleteni in zahtevata celostne rešitve.

Pešci in kolesarji so slabo zaščiteni pred posledicami trka, zato so izpostavljeni hudim poškodbam v primeru nesreče.

Otroci in mladostniki so zaradi omejene samostojnosti in odvisnosti od staršev za dostop do šol, interesnih dejavnosti ali zdravstva.

Starejši imajo večje tveganje za poškodbe v prometu zaradi slabših fizičnih sposobnosti. Pogosto izgubijo dostop do lastnega vozila in imajo omejene možnosti javnega prevoza, kar vodi v socialno izolacijo.

Osebe z invalidnostjo se soočajo z nevarnostmi zaradi neprimerne infrastrukture in vozil ter pomanjkanjem dostopnega javnega prevoza in ustreznih prevoznih storitev.

Prebivalci z nizkimi dohodki pogosto uporabljajo starejša, manj varna vozila. Stroški avtomobila lahko predstavljajo velik delež dohodka; pogosto nimajo dostopa do zanesljivega javnega prevoza.

Prebivalci odmaknjenih območij, podeželja imajo omejen ali neobstoječ javni prevoz ter veliko oddaljenost do storitev in zaposlitvenih središč. So bolj odvisni od avtomobilov in zaradi visokih stroškov tudi bolj podvrženi prevozni revščini.

Ženske zaradi tradicionalnih družbenih vlog pogosto opravljajo bolj kompleksne, verižne poti (delo, otroci, nakupi), so v manjšem deležu lastnice avtomobilov in več potujejo z javnimi prevozi. Njihova ranljivost se poveča v navezavi na status družine, ekonomskim stanjem in starostjo.

Priseljenci in pripadniki etničnih manjšin se zaradi jezikovnih in kulturnih razlik soočajo s pomanjkanjem informacij o dostopnih možnostih prevoza in o pravilih v prometu. Glede na status imajo različne stroške za uporabo javnega prevoza, soočajo pa se tudi s še vedno prisotno rasno in versko diskriminacijo.

Ranljivost v prometu se močno povečuje pri osebah z omejitvami zaradi starosti, spola, etnične pripadnosti, invalidnosti ali nizkega dohodka, zlasti na podeželju, kjer je slabši dostop do javnega prevoza. Brez dostopa do javnega prevoza ali osebnega vozila so ti posamezniki pogosto prisiljeni v omejeno mobilnost, kar vodi v socialno izključenost. Seštevanje ranljivosti (npr. revna starejša vdova z zdravstvenimi omejitvami, ki živi na podeželju) še dodatno slabša njihovo mobilnost.